Februarja grem po Makedoniji. Ne, ni to – to.
Hmm, grem pa Beograd, Sofija, Skopje. Ne, to tudi ni – to.
»Vodo rabiš. Pojdi ob vodo. Pojdi nekam kjer si že bila. Prepusti se vožnji in miru ob čudoviti naravi morja.« Amm… Čez zahodni del Bosne do Makarske, na Krk in nazaj, to je – to.
Pa berem napotek meseca februarja in si mislim: »Bolj zanimivo bi moralo biti. To je tako – vsakdanje.«
Pridem v Bihač, vidim brzice, ki me takoj spomnijo na afirmacijo: »Naj gre, kar mora iti, da lahko pride vse, kar mora priti.« Naslednje jutro prispe e-mail. Nekdo po treh mesecih odstopi od mojega projekta!
Šok. Misli skačejo. Zavedam se, da nisem žrtev. Sama sem včeraj parkrat izrekla zgoraj napisano afirmacijo. »Ta e-mail je darilo. Čeprav ga zdaj tako ne dojemam ga zagotovo še bom,« se v mešanih občutkih pogovarjam s sabo.
Prispem v čudovito Makarsko. Hodim – od jutra do sončnega zahoda po lahkotnih poteh s prekrasnimi razgledi. Povezujem in magnetim se z lepoto narave. Sem – objeta v obilju čarobno naravnih danosti.
Prepoznaš kdaj so že »zgoraj« vedeli kakšen dopust bom februarja potrebovala?
V življenju samo smo in izpolnjujemo naloge, ki smo si jih izbrali že pred utelesitvijo. A zdaj razmišljaš zakaj si nisi izbral karkoli »boljšega«? To je um. Pogodbo je podpisala duša. Takšne teme odpiramo na ponedeljkovih dogodkih, pridi.
Anja.