Doma mi gre, samo tu mi ne gre.
Doma je otrok sam s sabo, v poznanem in varnem okolju. Tam ga nihče ne usmerja (Razen, če se na uri posnameva in vadi doma ob posnetku.) in prepričan je, da igra pravilno. Ko pa igra v učilnici, ni več sam. Ob njem je učitelj, ki je v bistvu njegov prvi poslušalec. Zagotovo v tem trenutku ni več takšne sproščenosti kot doma. Učitelj ga usmerja in vodi – najverjetneje ga kdaj tudi popravi, kajne?
To se zgodi preprosto zato, ker morda kakšna snov ali lekcija še ni povsem usvojena. Tudi če otrok doma misli, da igra prav, se na novi uri nauči in spozna nekaj novega. Včasih pa se pač zgodi, da pozabi in se nato spet spomni ter obnovi znanje.
Temu se reče napredek. In ta je celosten.
Od tega kako otrok sedi, kako ima postavljene roke, kaj delajo prstki, do poznavanja ritmičnih vrednosti, tonov, tempa, spoznavanja artikulacijskih oznak, dodajanja dinamike, … in ob vseh teh najrazličnejših kombinacijah še poskusi zraven uživati in glasbo začutiti. Ne, nihče ni rekel, da je glasbeno izobraževanje lahko.
Kvalitetna ura pa zame ni samo tista ura, ko od prve do zadnje minute otrok igra, igra in igra. Temveč tista, v kateri najde tudi varnost, da lahko dela napake in ve, da ni nič narobe. Da je lahko takšen, kot je, postavlja 101 vprašanje (povezano z glasbo ali ne) ter zgradi odnos z učiteljem, ki mu brez olepševanja pove, kdaj je kaj v redu in kdaj ne, ter z njim deli še kakšno drugo življenjsko modrost kot zgolj formalno glasbeno znanje.
No, tako jaz gledam na to. In tako v ČGK-ju delamo.
Če hodite po naši stavbi, nas slišite na hodnik, ker smo radi glasni. Se ne šparamo. Ko se smejimo, se smejimo. Ko se pogovarjamo, se pogovarjamo tako, kot takrat čutimo. Ko smo tečni, smo pač tečni. Ko se igramo, se igramo.
Vsak »zakaj« ima svoj »zato«. Na koncu pa je bistvo preprosto: ali si ustrezamo ali pa ne. In oboje je popolnoma v redu.
Lep vikend želim,
Anja.