Glede na gambijske razmere, se mi je zdelo precej zanimivo, da bi se tudi tam lahko peljala s štirikolesnikom. Rezervirala sem izlet in se prav pogumno odpravila dogodivščini na proti. Pričakovala sem, da bom sedela za šoferjem, opazovala, uživala in fotografirala. Tako, na izi.
Ko sem prispela na lokacijo pa so me sprejeli zelo uradno, tako kot pri nas – v bolj razvitem delu sveta. Prebrati sem morala 2 strani A4 lista z navodili, pogoji sodelovanja, možnimi zapleti in odgovornostmi, … Na koncu pa sem s podpisom zagotovila, da sem obrazce prebrala, da jih v polnosti razumem in se z njimi strinjam.
Kljub temu, da pol stvari nisem razumela, sem podpisala, ker sem si mislila, da pa to res ne more biti nič takšnega.
Vsi srečni gremo do štirikolesnikov. Potem pa … dobim svojega! Kaaaj?
Sama bom morala voziti?? Nikoli še nisem. Ne bom tega prvič vozila v Gambiji. Pa po takih cestah? Ne ne … Ni nobenega pogoja. Uh, sem se upirala, … Možakar se ni dal. Je rekel, da vsi vozijo, tudi gospe stare 70+.
Ni odnehal, jaz pa tudi ne. Potem sva se dogovorila za en kompromis. Poskusila sem peljati po dvorišču … Naredila sem 3 kroge. V redu je bilo. Tudi on je bil zadovoljen, je rekel, da mi gre z vsakim krogom boljše. Seveda, samo to še ni bilo za na gambijski teren!!
Ko sem ga čakala, da pripravi vse potrebno za odhod, sem si mislila … Anja, ravno danes si oblekla majico z napisom BELIEVE IN YOURSELF in ravno zdaj zganjaš tak cirkus. Kaj ti je?
Nisem bila sposobna sama voziti štirikolesnika, res ne. Po takem terenu, nesigurna, … Nič ne bi imela od tega, nič ne bi videla. Vseeno mi je bilo za napis na majici. Sem si mislila, no, potem pač res ne zaupam vase. Kaj pol! Želim si, da me on pelje, jaz pa zadaj brezskrbno uživam v izkušnji! Pika.
Možakar je bil vesel, da sem vsaj poskusila, seveda pa me je kasneje odpeljal kot sopotnico. Točno tako kot sem si sprva zamislila.
Izlet naj bi trajal uro in pol. Uživala sem. Peljala sva se hitro (v primerjavi z mojo vožnjo). Rukalo je od vseh gromozanskih lukenj, vozil je po vodi, blatu, v hrib, po dveh kolesih, … Videla sem čudovite delčke Gambije, ki jih drugače ne bi.
Vrnila sva se po dveh urah. Kaj misliš, da je bila prva stvar, ki sem jo pokomentirala?
No, Anja, pa le zaupaš vase! Bravo!
Kakšna preizkušnja, kajne?
Zaradi tega, ker sem si zaupala, sem prejela tudi krasno izkušnjo. Si predstavljaš kako bi bilo, če bi sama vozila štirikolesnika?
Kaj dve uri – 3 DNI me ne bi bilo nazaj.
Pozdravček pošiljam, Anja.