Kakšna je bila zgodba doživljanja in dogajanja tam, sem vam že povedala. V tem obdobju pa se odpira zavedanje, kako močno mi tukaj v bolj razvitem delu sveta potrebujemo to, kar oni imajo in kako se po nepotrebnem »nosimo«, da smo nekaj »več«.
Če ne boš prebral do konca, ti naj kar tukaj povem, da ni potrebe po tem, da delujemo tako »vzvišeno«. Ljudje še vedno navezujejo pogovor z mano o Afriki in želijo iz mene izvleči stavke, kot so:
- »Veš, šele zdaj se zavedam, kaj vse nam je v Sloveniji dano.«
- »Joj, tam so tako bogi.«
- »Meni se tako smilijo.«
Zgoraj našteti stavki so zagotovo za koga resnični, a ne zame. Jaz ti tega zavedanja o moji izkušnji z Afriko (natančneje Gambijo) ne morem predati. To ni moje, tudi, če si to marsikdo želi slišati od mene.
Ko sem bila v Gambiji sem se soočala z vprašanjem ali sem morda prestara za takšno potovanje, sem se zanj odločila prepozno?
Družba mi je kazala ogledalo predelanih življenjskih lekcij, sama pa sem vedela, da sem tam zaradi nečesa večjega, močnejšega zase, …
Šele, ko sem se »umaknila«, sprostila napetost ter Gambijo doživela sama, sem dobila, kar sem potrebovala. Zato – ne, nisem šla prepozno.
Tam sem bila ob pravem času zase. Zgoraj naštete stavke sem z izkušnjami že predelala ter z znanjem kanaliziranja spoznala, doživela, usvojila, ponotranjila smisel življenjskih lekcij.
V Gambijo sem torej odšla z bogato paleto življenjskih izkušenj tam pa prejela opomnik, ki sem ga v Sloveniji vztrajno potiskala na stran.
- Postavitev in zavedanje lastne vrednosti!
- Iskanje in prepoznava vzrokov za svoj nemir – v sebi.
Kljub vedenju in poznavanju modrosti:
»Na prvo mesto vedno postavi sebe.«
»Nauči se reči NE.«
»Ne moreš spreminjati drugih.« in podobno, sem potrebovala lastno izkušnjo pristnega delovanja življenja v državi, kjer brezpogojno dajejo in ne poznajo vzvišenosti, privoščljivosti, kazanja s prstom na drugega, …
Saj ne rečem, da tega tam ni, vendar jaz tega tam nisem doživela. Bila sem postavljena v okolje, ki je meni dalo videnje koliko v Sloveniji naredimo pa ni nikoli dovolj ali vredno ter prepoznavo pomembnosti »sekiranja«.
Brezveze je, totalno nepotrebno. Pa to tako ali tako vemo, delujemo pa drugače. Vsi se večkrat znajdemo v tem, kajne?
Sama se v tem obdobju obremenjujem, ker vidim, da se ljudem dela krivica.
Za stvari, ki so minimalistične narave se išče krivca zunaj. Prelaga se odgovornost na druge. Ljudi se tolaži na način, da ni on kriv, temveč nekdo drug. Rešujejo se problemi brez jasnega poznavanja ozadja. Daje se moč enemu mnenju ali eni skupini enako mislečih ljudi. Ker ljudje nekoga ne marajo, iščejo iglo v senu, da prejmejo potrditev za napake drugih.
To zame ni sprejemljivo in me jezi, pa vendar s to izkušnjo ponovno prepoznavam svoj afriški opomnik.
V tem trenutku se vsi soočamo z napetostjo, ker smo na različnih življenjskih razpotjih in ne znamo razumeti drugega, sploh tistega, ki misli ali ravna drugače od nas.
Mogoče ravno ti ne razumeš mene in/ali obratno. Najina naloga je izključno ta, da si dovoliva biti takšna kot sva. Enkrat bova že spoznala zakaj razmišljava tako kot razmišljava. Ni prav ali narobe. Izkušnja je. Oba se učiva.
Morda celo oba hodiva po podobni poti, a se z njo soočava na različne načine. Jaz v svojem zavedanju, ti pa v svojem. Oba delava tako, kot misliva, da je za naju najbolj prav. Kaj pa ti misliš?
No, v poletnih objavah o Afriki sem pisala tudi o tem, kako njihove ženske nič ne delajo in v večini le pričakujejo, da jih bodo moški preživljali, obdarovali.
Danes ti povem še drugo stran. Tiste ženske, ki pa delajo v Gambiji, neizmerno cenijo in spoštujejo svoj trud, se zavedajo doprinosa v njihovo skupnost, znajo prepoznati lastno vrednost, vedo, da si zaslužijo najboljše in se trudijo za skupno dobro. Nikakor se ne obremenjujejo z mnenjem drugih, hodijo pokončno, vzravnano, njihov nastop je vedno zelo prepričljiv in samozavesten, hkrati pa v tej njihovi odločni postavitvi ostajajo spoštljive.
Na to me je spomnila objava učiteljice iz Karierno izobraževalnega centra @Za Otroke Sveta – Kids are the world, kjer sem bila kot prostovoljka.
Objavila je sliko učiteljic in napisala: »Ponosne smo nase!«
Bi si ti to upal/-a? Koliko ne-jev bi se nam začelo sidrati v polje? Ne, zato ker … Ne, zato ker … Ne, ne, ne … za brezveze!
Mi v Sloveniji tega ne delamo, ker to »ni prav«, se ne spodobi. Prav pa je in se spodobi, da krivimo druge, da iščemo napake, da obsojamo, kajne? Jaooo, mi.
Če boli tebe, boli tudi drugega. Zmoremo ljubeče, le izbrati je potrebno.
Če mi ne verjameš pojdi sam iskat odgovore, lahko tudi v Afriko, hihi. Sicer pa …
Vse kar iščemo imamo v sebi, le okoliščine, ki jih izbiramo zase nam dajejo izkušnje, ki jih potrebujemo uvideti za svoje življenjske lekcije.
PS: Če ne greš življenjskih lekcij spoznavat na potovanje, si pa lahko podariš katero izmed izkušenj kanaliziranja. Za naročilo mi piši.
Lep pozdrav pošiljam,
Anja.