Afrika, Gambija

Danes delim z vami še nekaj dejstev o življenju gambijskih ljudi, s poudarkom na otrocih. Zakaj? Zato, ker sama po obisku Gambije, Afriko dojemam popolnoma drugače in se mi zdi, da lahko (pravzaprav ubogam navodila od zgoraj ) morda še koga ozavestim, spodbudim, opogumim za … karkoli, če začuti.

Z gambijskimi otroki sem sodelovala v karierno-izobraževalnem centru v sklopu organizacije Za otroke sveta, ki jo vodi slovenka Urša Faal.

Če te zanima lahko v nadaljevanju prebereš moja opažanja:

• V Gambiji imajo vodo. Včasih teče, včasih ne. Navadno je rahel pritisk, občasno teče pa po kapljicah. Otroci nimajo razvitih higienskih navad, jih pa v šoli učijo, da je umivanje rok potrebno. Roke si umivajo v skupnem prostoru pred straniščem. Imajo »čučalice«. Vodo za pitje nalijejo v vedro iz katerega jo zajemajo in pijejo vsi iz enega lonca.
• Otroci pojejo ogromno sladkarij, ker so poceni. V šolo prinesejo lizike, smokije, sendviče, sladko pijačo – za malico. Tam ni organiziranih obrokov.
• Zaradi velike količine zaužitega sladkorja imajo težave z zobmi. Čistijo si jih z leseno palčko – če si jih sploh čistijo. V času mojega obiska jim je ena izmed prostovoljk prinesla zobne ščetke in zobne paste. Vsak je dobil svojo, predstavila pa jim je tudi pravilno uporabo in ščetkanje. Koristno in poučno je bilo.
• Niso lačni. Imajo hrano. Nimajo pa uravnotežene prehrane, ker si je ne morejo privoščiti. Jedo kar sami pridelajo, vzredijo. Meso in zelenjava sta za njihove razmere zelo draga. Sladkarije, tapalapi (lokalni kruh) pa poceni. Pojejo ogromno riža in piščanca – vsaj nam so to pripravljali. Imajo polna drevesa mangov in indijskih oreščkov – oboje je izredno okusno.
• So zelo odprti, iščejo bližino, dotik, želijo ohranjati stike. To velja predvsem za otroke in moške, ženske delujejo na svoj, poseben način. Seveda ne vse.
• Kot sem že omenila imajo slabe higienske navade – nos si obrišejo kar z roko ali na vso moč in glas »vlečejo na dile«. To je tam med otroki popolnoma normalno, sicer pa sem pri tem početju opazila tudi ženske na tržnici.
• Pred karierno-izobraževalnim centrom imajo igrišče – železne nogometne gole brez mrež (mlado in staro obožuje nogomet) in železen tobogan (kljub nori vročini ga uporabljajo). Igrajo se z žogo, kolebnicami, gumitvisti, gumami, skačejo po drevesu, tečejo ali pa počivajo na betonskih klopcah.
• Imajo tri učilnice, ki so zračne ter skromno, a ustrezno opremljene. V vsaki učilnici je 30+ otrok.
• Pišejo, radirajo z uničenimi izdelki, ker jih porabijo do konca, kljub temu, da imajo zaloge novih. Mi bi takšne stvari že zdavnaj zavrgli.
• Oblečeni so v uniforme. Pouk poteka pretežno od 9. do 13. ure, ob petkih do 12. ure. Učijo se skozi pesem in igro.
• Karierno-izobraževalni center (KIC) je v bistvu vrtec – šola. Konstantno so v procesu razvoja in širitve. To ni obvezen program šolanja, jim pa obiskovanje le-tega omogoča zgodnje učenje angleškega jezika, kar pomeni, da je otrokom kasneje v šoli lažje in so bolj uspešni.
• V Gambiji nimajo obveznega šolstva. V vrtec po navadi vstopijo s štirimi leti, v šolo pa s sedmimi – a z odstopanji glede na življenjske razmere posameznih družin.
• V KIC-u so otroci razdeljeni po starosti (z rahlim odstopanjem glede na usvojeno znanje). V skupini Nursery 1 so otroci stari 4 in 5 let (z njimi sem se družila jaz), v Nursery 2 so otroci stari 6 in 7 let, v Nursery 3 pa so otroci stari 7 in 8 let.
• Angleščina je njihov uradni jezik, a po večini njihov drugi jezik. Imajo več kot 10 različnih etničnih skupin ter posledično različne plemenske jezike. Družine se v teh jezikih sporazumevajo. Veliko staršev ni imelo možnosti šolanja, kar pomeni, da ne znajo angleško.
• Otroci stari 4 in 5 let že poznajo angleško abecedo, barve, veliko pesmic, dneve v tednu, mesece v letu, vreme, domače živali, štejejo in pišejo do deset.
• Za vsakega otroka se posebej napiše delovni list (ni tiskalnikov, fotokopircev ipd) – to je bila na primer tudi ena izmed mojih nalog.
• Otroci so zelo iznajdljivi, spretni. Samo opazovala sem kako sami brez problema naredijo vozel – na uniformi pa tudi pri izdelovanju zapestnic in zavezovanju balonov. Vezalke na čevljih zavežejo brez problema.
• Ko smo izdelovali zapestnice in verižice je enemu učencu vrvica šla malo težje skozi luknjo. Fant je poiskal košček lesa, ga prežvečil in si naredil kot nekakšno šivanko, da je vrvico lažje potisnil skozi luknjo – sam od sebe, star 5 let. Obstala sem odprtih ust. Mislim, jaz se tega zagotovo ne bi spomnila.
• Vsako jutro imajo jutranji pozdrav z molitvijo in pozdravnimi pesmimi.
• Zapeti znajo slovensko himno.
• Otroci se učijo, da je potrebno odpadke metati v koš za smeti. Skozi pesem po vsakem odmoru poberejo vse smeti okoli šole in jih spravijo v smetnjak. Žal pa te smetnjake kasneje vseeno praznijo na javnih površinah. Urejena odlagališča so za večino ljudi predraga.
• Gambijskim otrokom je »vsiljeno« (njihova navada) mišljenje, da je samo »biti srečen« v redu. Tudi odrasli delujejo na ta način. Hodijo prek sebe le zato, da bi v polnosti osrečili turista. Na obrazu vidiš, da je človek izmučen, a ni pogoja, da to prizna.
• Izkazovanje različnih čustev, iskrena komunikacija o občutkih pri njih ni razvita.
• Če otroke kaj razjezi se stepejo – orng stepejo, tudi punce. To počnejo zelo pogosto – vsakih par minut vidiš nekoga, ki se pretepa. Ne moreš pomagat. Ne dobiš jih narazen. Tu sem imela res težavo – sprejeti, dopustiti, da je to pri njih zaenkrat normalno.
• Nihče se ne zmeni za poškodbe, rane, jok. Na krvavo rano se v trenutku prilepijo muhe. Otroka se pusti. Ko sam sebe prepriča, da je dobro pa se ponovno vključi v proces dela. Obožujejo obliže, prav super se jim zdi, ko jim zaščitiš kakšno rano. PS: Če boš šel v Afriko jim nesi vrečko obližev.
• Med odmori so učenci prepuščeni sami sebi. Igrajo se brez nadzora njihovih učiteljev. Ko slišijo zvonec pa nastane red in disciplina v trenutku. Če kdo samo stran pogleda v njihovih rutinskih ritualih ni v redu, kaj šele, da bi klepetali – ne upajo.
• Učitelji so spoštovani, prav tako pa tudi oni spoštujejo učence! Učitelji so res vedno spoštljivi in hrup ob kričečem petju jih prav nič ne moti. Pustijo jih z zavedanjem, saj so samo otroci. Vsi uživajo v petju in plesu. S posluhom se niti približno ne obremenjujejo!
• Šolanje cenijo in spoštujejo, ker se zavedajo, da si ga ne morejo vsi privoščiti.
• Obiskovanje predšolske ali šolske ustanove je za starše, ki prejemajo podporo botrov – sponzorjev brezplačno. Še vedno pa je potrebno imeti denar za vsakodnevno malico, ki jo prinesejo od doma, za šolske potrebščine, oblačila. Vse to pa za njihove življenjske razmere predstavlja staršem ogromen strošek.
• Družine imajo v povprečju od 3 do 7 otrok. Šolanje si težko privoščijo. Plače staršev se gibljejo okvirno do 60 € na mesec. Delajo po večini samo moški. Ženske nimajo razvitih delovnih navad. Moški se trudijo, da poskrbijo za družino, ženske pa želijo biti le lepe, urejene, z novimi oblačili in nakitom. Mlade ženske so se že začele rahlo prebujati tudi v delovni smeri.
• Ogromno je ločitev, dogovorjenih zakonov. Tam v ljubezenskem življenju nista le dve osebi, ampak dve (ali več, če ima moški več partnerk) razširjeni družini s prijatelji. Vsi delujejo kot skupnost.
• Otroci imajo veliko željo po izobraževanju. Želijo hoditi v šolo. Možnosti imajo ogromno. Imajo katoliške, muslimanske, turške, nemške, francoske, libanonske šole, … Problem so le finance zaradi nizkega standarda. Odrasli ljudje resnično izkazujejo hvaležnost do vseh prostovoljcev, donatorjev, botrov, ker se zavedajo, da jim brez tuje pomoči ne bo uspelo. Otroci pa so navajeni, da od belcev prejemajo darila. Nekako jim je to samoumevno, naravno.
• Da je zunanja podpora dobro razvita se vidi po uporabi telefonov – skoraj tako kot pri nas. Sami si jih ne morejo kupiti, vse to so donacije njihovih botrov. Kar se tiče telefonov, interneta so modernizirani, nimajo pa ugodnih bivalnih in higienskih pogojev.
• Prav tako so ljudje izredno jezni na politiko. Zadnji dan me je ogovoril predsednikov varnostnik. (Mimogrede, tam beli ženski ne uspe biti 5 minut sami.) Izkoristila sem pogovor za preverjanje vseh do tedaj zbranih informacij. Ljudje so predsednika namreč zelo kritizirali. Varnostnik mi je pojasnil, da okoli sebe nima ljudi, ki bi ga podprli, temveč takšne, ki jemljejo in dajejo v svoj žep. Predsednik pa je sam praktično nemočen.
• Povem, vse je isto, kot pri nas. Res! Le veliko bolj skromno, umazano in neudobno je.
• Afrika nam je prek medijev predstavljena po individualnih zgodbah. Takšne pa imamo žal tudi v Sloveniji.
• Slovenski otroci prav tako potrebujejo pomoč. Če lahko pomagaš, pomagaj.
• V kolikor pa morda razmišljaš – bi ali ne bi šel v Afriko, te spodbujam, da greš. Tako jim boš pomagal, hkrati pa tudi sam prejel super izkušnjo. Jaz sem živela z domačini. Zdaj, ko pogledam nazaj je bila to zares super izkušnja, kljub burnima prvima dvema tednoma, ki jih ne bom nikoli pozabila. Pa sem bila za afriške razmere še vseeno v luksuzni vili.
• Vem, da sem s svojimi objavami že navdušila. Ena punca se oktobra odpravlja tja za 3 mesece. Bravo.
• Prostovoljno delo lahko opravlja kdorkoli – posamezniki, pari, družine, upokojenci, študenti (imajo študijske ugodnosti), … Obiski pa so na voljo skozi vse leto. Tudi trajanje obiska je individualno prilagodljivo. Dela se po večini v dopoldanskem času, popoldan in med vikendi pa spoznavaš državo. Na voljo imajo tudi različna področja dela, ne le šolstvo. PS: Pa tudi polomljena angleščina je popolnoma zadovoljiva.
• V kolikor morda tudi ti začutiš kakšno povezavo z Gambijo, ti želim s svojo zadnjo objavo na to temo, sporočiti, da ima prek organizacije Za otroke sveta že več kot 600 otrok po celi Gambiji sponzorje – botre, ogromno otrok pa botre še potrebuje.
• Če si začutil, da bi morda kakšnemu otroku pomagal tudi ti, potem spremljaj FB ali IG stran @Za otroke sveta – Kids Are The World, kjer redno objavljajo otroke, ki potrebujejo finančno podporo. Nič ni obvezujoče. Sodelovanje lahko kadarkoli prekineš iz kakršnih koli vzrokov. Možnost plačila pa je raznolika, od mesečnih do letnih nakazil – zate, društvo pa staršem otrok, denar v vsakem primeru predaja mesečno.

Zdaj pa mislim, da sem res vse podelila in opravila svojo prostovoljno »dolžnost« kot se spodobi. No, nič od tega mi ne bi bilo treba, a sem čutila, pa tudi angelčki so me tako usmerili. Oni že vedo zakaj. Hvala!

Morda le še to. Pred odhodom sem dobila nasvet, dobronamerno željo, naj me potovanje spremeni. Z veseljem sporočam, da mi je to potovanje dalo izključno potrditev, da sta moja pot in način delovanja – prava. Ni mi žal, … Ostajam – le bogatejša z izkušnjami in še globljim zavedanjem življenja.

Mej(te) se fajn!

Anja