Konec počitnic. Malo sem se potepala. Obiskala sem Češko. Doživela sem marsikaj. Spoznala tudi. Videla ogromno zanimivosti, ki me sprva niso pritegnile. Zdaj vem zakaj so tam in kakšen pomen so imele zame.
Praga je zares čudovito mesto. Polno biserov. Ljudi. Pa vendar izgubljena v energijah. Zasidrana vase, v svoje temelje. Mogočno postavljena. Stoji tam na voljo meni in tebi.
Vabi, pritegne, navdušuje, krepi, omogoča in prebuja rast posameznika.
Množica ljudi. Različnih, zatopljenih, prebujenih, ogorčenih, razočaranih, nadutih, željnih, mogočnih, pravičnih, srčnih, navdihujočih, nadebudnih posameznikov.
Življenje tam Je zmeda in Je postavitev notranje moči, zagona. Preboj in dvig sebe v višje dimenzije je tam prej izjema kot pravilo.
Jaz sem trepetala. Notranje. Toliko vibracij. Toliko zunanje energije sem zvečer prinesla v hotelsko sobo. Ko mir ni bil mir, temveč nemir.
Vibracija celega telesa, ki se ni in ni ustavila zato, ker je skozi dan sprejemala vse videno. Utrujenost, napetost, bolečine v nogah kljub masažam niso popustile.
Kanaliziranje tam zame ni bilo mogoče.
Zato pa sem danes tukaj mirna in spočita, pripravljena na jutrišnji novi po počitniški zagon. Se že veselim.
Anja