V sredo sem z globoko hvaležnostjo in občudovanjem opazovala vaše otroke, naše učence na odru. Morda misliš, da se spet samo zahvaljujem, pa vendar – to resnično čutim.
Če bi vedeli, kaj vse predelamo na urah in kaj potem kot učiteljica vidim na odru, bi rekli: noro! Zato še toliko bolj cenim vrednost našega toplega in (zaenkrat še) ravno prav velikega prostora, kjer se zberemo ob tako pomembnem dogodku za učence.
- Tukaj prejmejo varnost in topel sprejem občinstva od blizu.
- Dekoracija je narejena iz pretoka in v naprej postavljeni nameri za uspešno izkušnjo vsakega nastopajočega.
Seveda bi lahko preprosto rezervirala kakšno namensko dvorano, dala projekcijo in gremo. Meni bi bilo prihranjenih mnogo ur predpriprav in pospravljanja. Pa vendar …
Veš kako vsak nastopajoč rad zgradi svojo zgodbo iz plakata? Veš, da se spomnijo kateri so bili na vrsti v preteklih nastopih in kakšen plakat jih je krasil?
Ko sama to počnem, samo vem, da to moram narediti … Šele potem, ko slišim zgodbe otrok, prepoznam, zakaj je bilo vse to zares potrebno. To je del njihove poti.
Otroci pogosto pridejo na uro in govorijo: “Ne zmorem, ne gre mi, ne znam, strah me je, kaj če se zmotim, nerodno mi je…” Potem pa stopijo na oder – postavljeni v svoj center, pomirjeni in globoko zasidrani v svoje znanje. V sredo sem ostala odprtih ust kako dobro jim to gre!
Vedo, da je to njihova priložnost, čutijo moč in željo, da pokažejo, v kaj so vlagali trud. Na koncu pa oder zapustijo srečni, izpolnjeni in bogatejši za še eno izkušnjo, ki jim je pomagala prepoznati, kakšne ovire so premagali in uspeli.
Naša Hana si je zlomila prst in mesec dni ni mogla igrati klavirja. Imela je zahtevno skladbo, za katero sem dvomila, da jo bo pravočasno izdelala. Ponudila sem ji dve lažji, pa je odločno rekla: “Ne, to bom igrala!” Srečali sva se le parkrat pred nastopom in – uspelo ji je!
BRAVO vsem.
Anja